Vaša šesta avtorska plošča nosi naslov ‘Čas je’. Ne bom vas vprašala, čas za kaj, ker se mi zdi, da je to najbolj pogosto vprašanje, ampak raje povabila bralce, da prisluhnejo besedilu, ki najbolje odgovori. Me pa zanima: je bilo težko izbrati naslov albuma ali je bilo hitro jasno, da bo ta pesem nosilka naslova?
Naslov plošče ‘Čas je’ je povzet po eni od pesmi z istim naslovom. Pesem govori o hrepenenju po tem, da bi z bendom spet odigrali tiste stare pesmi. Da bi spet zagrmele kitare. Morda to željo predstavlja celoten album. Zanimivo je, da je ta želja res dozorela šele zdaj, med obdobjem korone, ko res ne moremo igrati skupaj … Pesmi na plošči imajo zelo pomenljive naslove: ‘Jaz se ne dam’, ‘Inventura ljubezni’, ‘Če slutil bi’ … Tako da sem veliko razmišljal, katera bo naslovna. Zmagala je Čas je.
Gre za vašo najbolj osebnoizpovedno ploščo do zdaj. Posledica česa je, kako so nastajale pesmi, ste se časovno omejevali, torej, ste imeli morda v mislih, do kdaj bi jo želeli posneti?
Pesmi so nastajale v enem najlepših obdobij mojega življenja. Gre za nekajletno obdobje do korone. Užival sem v toku kreativnosti. Morda sama vsebina pesmi tega ne kaže direktno, ker sem se loteval tudi težjih življenjskih tem.
Glasbo in besedila za svoje pesmi večinoma pišete sami. Je bilo tudi tokrat tako?
Glasbo sem v celoti napisal sam, pri tekstih pa sem, pri nekaterih pesmih, sodeloval z očetom, Milanom Hribarjem, ki je v tem obdobju ravno tako kar vrel od idej. Bila je kar zanimiva izkušnja, ta kombinacija oče – sin.
Z albumom ste se vrnili k rocku. S kom vse ste sodelovali, kdo vse je prispeval svoj kanček v tokratni glasbeni mozaik?
Ni se mi zdelo, da delamo rock ploščo. To tudi ni bil naš namen. Očitno gre za tako neposredne in iskrene zgodbe v pesmih, da nas je kar samo neslo proti tja. Morda je zvok tudi posledica tega, da sem sam odigral vse kitare na plošči.
Zanimivo dejstvo! Kako je prišlo do tega?
V zadnjih nekaj letih sem veliko delal na kitari. Tako v tehničnem smislu kot tudi zvokovno. Veliko sem se učil in vadil. Raziskoval sem različne kitare, ojačevalce, efekte, … Zelo me je potegnilo vase. To je težko razložiti. To razumejo samo kitaristi (smeh).
Tudi tokrat ste za producenta izbrali Dejana Radičevića. Že tretjič. Vem, da vas navdušuje iz več vidikov, jih lahko delite z našimi bralci?
Dejan Radičević je zame izjemen producent. Z več vidikov. Predvsem je zelo izobražen in načitan. Izjemno dobro pozna snemalno tehniko. Hkrati pa je tudi zelo muzikalen. In kreativen. Rad ima naraven, akustični zvok vokala in inštrumentov. Odlično zajema zvok in ga zna ohraniti tudi v končni zvokovni sliki.
Ko ste svoj album predstavljali na Radiu Koper, ste omenili, da imate radi slovensko Istro. Tu najdemo tudi producenta, s katerim ste sodelovali pred leti. Ampak takrat niste snemali samo v Sloveniji – ali pač? Kakšni so vaši spomini na to obdobje?
Andrea Flego. Super producent. Ima poseben pogled na glasbo. Z bendom smo v živo snemali v studiu v Italiji. Na ta čas imam izjemno lepe spomine. Glasbene in kulinarične (smeh).
Pravijo, da ne ustvarjate glasbe za povprečno publiko. Bi se strinjali s to trditvijo?
Mislim, da je moja glasba zelo enostavna in razumljiva. Morda res ni na prvo žogo … Res pa je, da se namerno izogibam ustaljenim glasbenim vzorcem in raziskujem nove, pri besedilih pa poskušam iti še malo globlje in širše.
Nekateri se še spominjamo vaših nastopov na Emi, če se ne motim, jih je bilo pet. Ste naredili križ čez festivale ali se lahko ljubitelji vaše glasbe nadejajo, da vas bodo še kdaj ugledali na katerem od takih ‘tekmovalnih’ odrov?
Super je bilo sodelovati na vsakem festivalu, na katerega sem bil sprejet. Slovenska popevka, MMS, EMA, POP ROCK ipd … Nazadnje sem pel na Slovenski popevki pesem Stari most. To so odlične priložnosti za druženje in promocijo nove pesmi. Pa da pokažemo malo perja (smeh). Z veseljem bom še pel na kakšnem festivalu.
Kako zelo drugačen je Andraž Hribar danes od tistega v letu 1998, ko ste se prvič predstavili kot samostojni izvajalec na festivalu Slovenska popevka? Kaj vse je prinesel in kaj odnesel čas?
Mislim, da sem še vedno tisti stari Andraž. Morda ti življenje spili kakšen oster rob. Kakšnega pa na novo naredi. V osnovi pa sem isti. Nikoli se nisem preveč prilagajal sceni ali trendom. Delam to, kar mi je všeč in mislim, da to iskrenost moji poslušalci cenijo.
Kakšen odnos gojite do socialnih omrežij? Kaj vam predstavljajo?
Hm. Socialna omrežja so izjemno koristna za samopromocijo. Imam občutek, da nekateri kar malo pretiravajo z objavami. Mislim, da je potrebna prava mera. Drugače greš ljudem lahko hitro na živce. Podobno kot v vsakdanjem življenju, če si vsiljiv, si pač vsiljiv … Jaz sem pa drug ekstrem. Menda premalo delam na objavah. Tako vsaj pravi moja založba (smeh).
Kako pa potem širite svojo glasbo med poslušalce?
Najraje imam stare, dobre radijske postaje. To je še vedno naš medij, medij glasbenikov, in pa televizija. Seveda pa skrbim za to, da so pesmi predstavljene na Youtubeu, Spotify-u in drugih platformah.
Kino Šiška je lani organiziral nekaj koncertov, ki so bili v živo na ogled prek platforme Dice. Kaj menite o takih koncertih, je to rešitev za glasbeno sceno?
Vse je boljše kot nič. Vendar nič ne more nadomestiti starih dobrih koncertov, skupnega petja s publiko, dotikov, …
Torej se ne motim, če sklepam, da si želite spet stati na odru pred publiko?
Zelo. Pa saj bo kmalu spet tako, kot je bilo. Mora biti.
Na katerem oziroma čigavem koncertu ste bili nazadnje, kdaj in kje?
Predaleč nazaj. Ne spomnim se. Aja. Mislim, da sem doma v Kočevju gledal prijatelja Rudija Bučarja. Lep koncert.
Plošča je torej zunaj. Kaj pa vi, ste še naprej v ustvarjalnem obdobju, se pogosto nahajate v domačem studiu?
Že pripravljam nov projekt. Z glavo sem vedno kakšno leto naprej. Že ko snemamo tekoč projekt, pišem nove pesmi … Nemirna dušica sem, nimaš kaj.
Leto 2020 je za nami. Kakšne so vaše želje za tole leto, v katerega smo zakorakali?
Veliko zdravja in svobode za vse!