Kot se rado zgodi ob takih novicah, so socialna omrežja polna sočutnih zapisov in lepih besed, ki se končajo z obveznim »Počivaj v miru« oziroma R. I. P.. Verjamem, da marsikdo zapiše stavke iskreno in občuti žalost zaradi njegovega odhoda. Konec koncev je bil glasbenik z veliko začetnico, ki je med drugim delil svoje znanje in rad pomagal mladim glasbenikom. Kar 27 let je bil tesno povezan z legendarnimi Faraoni, ki so prepotovali svet kot spremljevalna skupina Oliverja Dragojevića in Tereze Kesovije, ob tem pa navduševali tudi na samostojnih nastopih.
Svoj prvi samostojni kantavtorski prvenec, album z naslovom Volaria dismentegarte, kar v izolskem dialektu pripadnikov italijanske skupnosti pomeni ‘Rad bi te pozabil’, je izdal leta 2011. Tri leta pozneje pa je posnel in izdal še album V živo, Live – s spremljevalno zasedbo Negratenera in navezi z Radiem Koper.
Vseeno pa se ob vsej poplavi zahval čisto nehote in popolnoma spontano zgodi misel: zakaj ne bi bili prijazni in v oporo, ko so ljudje še med nami? Sploh pri glasbenikih je naklonjenost in podporo zlahka izkazati: z obiskom koncerta, nakupom plošče, CD-ja, broške, hoodija ali kakšnega drugega izdelka.
Lahko še za čas njihovih življenj – ali ustvarjanj, če hočete – delimo njihovo glasbo po socialnih omrežjih, da jih spoznajo tisti, ki še niso slišali zanje. Jih javno pohvalimo za nastop. Ali pa jih najamemo za katerega od prelomnih dogodkov, kot je, na primer, poroka. Verjemite, veseli bodo in tudi več bodo imeli od tega kot od česar koli, kar bomo storili po tem, ko se bodo poslovili za vedno.
Hvala za vse pesmi Enzo, prepevaj zdaj nad mavrico …