Leonart je pop-rock glasbena skupina iz Maribora, ki igra avtorsko glasbo s slovenskimi besedili. Kot pravijo, so skozi leta skupnega muziciranja svoje odnose precej poglobili. Trudijo se, da bi s svojo glasbo obogatili življenja poslušalcev ali jim pričarali nekaj nepozabnih trenutkov. Leta 2016 so izdali svoj prvenec Visoko v nebo, trenutno pa so tik pred izdajo svojega drugega albuma Vrh sveta.
Kot skupina ste skupaj šest let, poznate se sicer konkretno dlje časa … Na kaj ste najbolj ponosni? Andrej: Najbolj smo ponosni na to, da še zmeraj uživamo, ko skupaj muziciramo. Ni nam težko priti na vaje, radi se družimo in hvaležni smo za vsak trenutek, ki ga preživimo skupaj, pa naj bo to na koncertu, v studiju ali pa na placu za vaje. Ponosni smo na vso glasbo, ki smo jo do zdaj izdali in zelo se veselimo vsega, kar bomo izdali v prihodnje.
Ste res neločljiv del novodobne mariborske duše, kot sem prebrala v Večeru? V kakšnem smislu? Sebastijan: Kakorkoli nas že imenujejo, ne postavljamo se v okvire. Res pa je, da delamo z dušo in s srcem in to nas vodi pri ustvarjanju. Maribor raste počasi, ampak vztrajno, vedno s pokončno držo in pogledom navzgor. Mislim, da smo v tem smislu njegovo zrcalo. Veseli smo, da sta nas za svoje vzela tako starejša kot mlajša generacija, vsekakor pa zahtevnejši poslušalci, ki razumejo, da je muzika več kot le instant polenta.
Kako močno vas ob ustvarjanju vodi poreklo, torej dejstvo, da ste doma na Štajerskem? V pesmi Moje mesto, ki je uglasbitev poezije Kajetana Koviča, poudarjate, da gre za poklon Mariboru … Marko: Vsekakor je pesem Moje mesto velik poklon Mariboru, vendar se je zadeva razvila in zgodila popolnoma spontano in naravno. Smo zelo ponosni tako na pesem kot na mesto, vendar pri našem ustvarjanju poreklo nikoli ni igralo nobene vloge in smo veseli vsakič, ko nas organizator povabi na prireditev, ne glede na to, na katerem koncu Slovenije jo organizira.
Sicer pa ravno to pesem ljudje zelo pogosto slišijo tudi na radijskih postajah. Kakšna je njena zgodba, kako je bilo ustvarjati ravno v obratni smeri, torej najprej imeti besedilo in nato ustvariti glasbo?
Andrej: Zgodba te pesmi je dokaj preprosta. Martin nam je predstavil idejo o tem, da bi uglasbili poezijo Kajetena Koviča z naslovom Moje mesto. Gre za pesnitev o Mariboru. Ideja nam je bila všeč in tako je nastala ta ljubezenska himna našemu rodnemu mestu, kjer vsi člani skupine tudi prebivamo. Ustvarjanje v obratnem vrstnem redu, torej pisati glasbo na besedilo, je bilo kar zahtevno, saj večina glasbenikov, tako tudi mi, ne ustvarja na tak način, ampak najprej napiše glasbo in šele nato na glasbo napiše besedilo, saj je takšen vrstni red za glasbenike veliko bolj naraven. Več mesecev smo pilili glasbo in naredili več različic te pesmi, na koncu pa posneli različico, ki jo poznate in ki so jo za svojo vzeli tako poslušalci kot tudi radijske postaje.
Kako ste preživeli – dobesedno in v prenesenem pomenu – čas zaprtja vsega, karanteno?
Martin: Pred karanteno smo se leta redno videvali, če ne drugače, vsaj na vajah. Popolni odklop od vsega je bil res nenavaden, sem pa sam šele na prvih “pokarantenskih” vajah ugotovil, kako sem pogrešal glasbo, druženje s fanti, muziciranje. V času karantene smo se večkrat poklicali prek online konferenc, ampak to ni isto.
Če se ne motim, ste zaradi koronavirusa morali prestaviti tudi premiero drugega albuma. Nameravali ste ga izdati 4. 4. 2020. Res lep datum, a se je vse skupaj malo drugače odvilo …
Martin: Hja, res. Ta datum smo res pedantno načrtovali, nato pa je usoda prevzela vajeti. Po eni strani škoda, po drugi strani je pa pač to izziv, da album sedaj publiki predstavimo na drugačen način, kot je bilo prvotno načrtovano. Nič hudega, izzive imamo radi.
Ste našli nadomestni datum za predstavitev albuma? Kaj lahko pričakujemo na njem?
Andrej: Smo. Nadomestni termin za izdajo je 2. oktober. Na predstavitvi lahko poleg našega koncerta, kjer bomo v živo predstavili celotni drugi album in največje “hite” iz prvega albuma, lahko pričakujete še kakšen “bonbonček”, žal pa kaj več kot to prispodobo še ne moremo razkriti.
Na Valu202 ste maja izvedli tudi koncert doma. Kakšna izkušnja je bila?
Marko: Izkušnja? To je bilo doživetje! Res iskrena hvala in čestitke Valu202, da je v tako “čudnih” časih uspel speljati takšno zadevo in nam glasbenikom ponudil možnost zaigrati v živo, saj je v takratni poplavi “domačih” posnetkov na spletu primanjkovalo prav te žive vibracije in energije, ki jo lahko glasbeniki ponudimo le na tak način. Drugače pa je bila izkušnja podobna občutku velike lakote, ki smo jo lahko potešili prav na tem koncertu.
Kako pa je s koncerti, z nastopi, ustvarjanjem sedaj?
Martin: Pa saj ne vem, kako točno komentirati. Zdravje seveda mora biti na prvem mestu in smo zagovorniki previdnosti ter ukrepov. Hkrati pa se duši ustvarjalni sektor - tukaj nismo samo glasbeniki, ampak tudi producenti, organizatorji, tehniki … Problem je shizofrenost spreminjanja pravil, s katerimi se težko spraviš k organiziranju že manjšega koncerta, saj nikoli ne veš, kdaj se bodo pravila spremenila čez noč. V Italiji sem v pokoronskem času že obiskal koncerte - kdo bi si to mislil pred nekaj meseci - in nisem zaznal težav ali se počutil kakorkoli ogroženo. Ljudje so se držali pravil, držali po skupinah zase, nosili maske. Da bo ustvarjalni sektor lahko vsaj malo zadihal, bomo potrebovali več posluha, predvsem pa jasna pravila za organizacijo prireditev.
Kako pa ocenjujete trenutno stanje, v katerem so se znašli glasbeniki? Vemo, da je koncertov konkretno manj, publike tudi, prispevke pa je treba plačevati …
Sebastijan: “Slep je, kdor se s petjem ukvarja” je pred davnimi leti pravil naš največji pesnik. To je predvsem žalostno, sem mnenja, da bi morali biti na svojo glasbo ponosni in da bi morala imeti večje mesto v naši kulturi. Korona-kriza je vse skupaj še bolj poglobila, oz. je razkrila, kdo životari - na vseh nivojih in vseh panogah. Kar je najhuje je to, da je ljudem bila odvzeta celo pravica do dela - nekaj, kar v slovenski mentaliteti velja kot nekaj bistvenega, s čimer se Slovenci identificiramo. Sem mnenja, da je to glavni povod za demonstracije in nezadovoljstvo med ljudmi.
Danes me ni, Nora noč … le dva naslova vaših pesmi .. od kod črpate motive za ustvarjanje? To je vprašanje za Andreja, ki napiše večino besedil.
Andrej: Pri meni gre za dokaj organski proces, kjer se stvari ponavadi dobesedno zgodijo “same od sebe”. Zmeraj sem imel “dar” za ustvarjanje. Je pa pisanje pesmi dokaj nepredvidljiv proces, saj nikoli ne veš, kakšen bo na koncu rezultat. Včasih se mučiš ure in ure in na koncu nimaš nič oprijemljivega za pokazati. Včasih pa ti pesem kar pade v naročje in jo moraš samo še ujeti. Tipični primer takšnega “padca v naročje” je Nov dan. Osnovno idejo pesmi ponavadi kar slišim v svoji glavi in jo moram nato samo še najti na kitari in jo izdelati, razdelati. Včasih pa je tudi obratno, ko se improvizacija na kitari razvije v pesem ali idejo za pesem. Zveni dokaj preprosto, ampak pogosto je to daleč od resnice. Določene pesmi sem pisal tudi več let (recimo Vrh sveta). Navdih pa dejansko prihaja od vsepovsod, in sicer je lahko vir navdiha kakšna dobra pesem, ki jo slišim na radiu ali kakšen dober film, ki me je inspiriral ali pa kakšna resnična zgodba iz življenja mojih bližnjih ali znancev. Karkoli, bistvena je iskra, ki ti jo da navdih in to je potrebno poskušati ujeti, kar niti ni tako enostavno, saj je navdih precej izmuzljiv.
Vaš zadnji singel nosi naslov Do morjá. Ste letos že preverili, če je morje še slano?
Sebastijan: Letos daljšega dopusta ne bo, saj nadomeščamo zamujene zadeve iz karantene. Z družino se bomo odpravili na več nekaj dnevnih izletov po Sloveniji, drugače pa nam je dovolj že to, da smo skupaj in brez skrbi.
Marko: Še ne, razen med snemanjem spota. Drugače pa druga polovica avgusta.
Andrej: Ne še. Smo na poti na Bled.
Martin: Vse štima, slano je, mokro tudi. Če se odpraviš v prave kotičke, je prav čarobno brez gužve.
Pri tej pesmi imate dva gosta, je to pri vas bolj izjema ali pravilo?
Andrej: Gostovanja drugih glasbenikov smo se začeli posluževati pri drugem albumu. Najprej smo k sodelovanju povabili Bilbi, ki je z nami zapela našo pesem Daleč stran, nato pa še Blaža Koreza na kongah pri pesmih Do morjá in Popek vesolja in Tomaža Gajšta na krilovki pri pesmi Do morjá. Sodelovanje z drugimi glasbeniki je zelo zanimivo in zabavno, tako da bomo s tem zagotovo nadaljevali.
Kaj imajo skupnega Sebastijan, Tokac in očala?
Sebastijan: Haha, to je prigoda iz otvoritvenega koncerta festivala Lent pred nekaj leti, ko smo igrali pred skupino Dan D in sem pozabil sončna očala na mikrofonskem stojalu. Nekaj piv zatem, na vrhuncu koncerta, je Tokac pograbil moja očala, si jih nadel in z njimi pel cel komad. Publika je bila evforična, zato je očala zalučal najlepši punci. Javno sem ga pozval, da bo moral dat za “kišto piva”, ampak iz tega še ni bilo nič (smeh).
Je Tine že spisal diplomo?
Marko: Ne, še jo piše … je pa pri koncu oziroma pri navajanju avtorjev.