Slamnate poti so debitantski album Martina Martiana, ki se na našem planetu občasno identificira tudi kot Martin Vogrič Dežman.
Pri Martinu se slamnate poti raztezajo in nimajo končnega cilja. So kot njegove odlične fotografije, ki za trenutek ulovijo krhkost ljudi in veličino narave. Glasbeno se gibljejo po polju elektronskega popa, a imajo žuboreče odvode in se napajajo iz različnih vodnjakov. Martin jih je z izpiljeno producentsko žilico, kot najboljši kirurg zašil v 11 enakovrednih celot, zgodb, ki lahko v transu zaplešejo v diskoteki ali pa lagodno poležavajo ob obali. A oboje s premislekom.
Album, ki je izšel v samozaložbi je produciral Martin Martian, miksi in masteringi pa so delo treh studijskih mušketirjev, ki slišijo na imena: Robi Bulešič, Krešimir Tomič in Jure Matoz.
Bil je april leta 2020 in zgodile so se Moje napake, avtorsko delo Martina Vogriča Dežmana in Tomaža Mariča. To je bila najbolj predvajana skladba slovenskega izvajalca leta 2020 na Valu 202, ki ima že 53.000 ogledov na YouTube kanalu. Skladba je bila izbrana tudi za najboljšo izdano pesem leta 2020. Kakšna lepa popotnica za mladega kantavtorja in še večje breme.
A ni kar tako padlo z neba. Martin Vogrič Dežman živi z glasbo že od dneva, ko je vstopil v glasbeno šolo, kjer se je izučil igranja klasične kitare in to znanje danes posreduje naprej. Hkrati je poslušal najrazličnejše zvoke, ki so prihajali do njega, ne samo tiste producirane z nosilcev zvoka, ampak tudi zvok narave, kamor tako rad zahaja. In morda je prav ta odločilno vplival nanj, ko se je loteval ljubezenskih tem, usodnih trenutkov srečevanj, ki jih je z ljubeznijo prelil na papir.
Pesmi Moje napake so sledile še: Prav naivno, Dej mehko, Roadtrip feat. Neomi, zadnja postaja pred izidom albuma Slamnate poti pa je bil peti singel Sonce.
Album je premierno predstavil na zadnji januarski dan v klubu Cankarjevega doma. Pridružili so se mu Sonia Melocco, glas, kitara, ukulele; Nina Virant, glas, klaviature; Klara Skaza, bas kitara in Robert Rebolj, bobni.